A to ni menda nikakršno izrazito taboriščno izkustvo; v vsakdanjem življenju najbrž velja isto. Sprašujem pa se, kakšne podobe si bodo pričarali obiskovalci, ki se zgrinjajo okoli vodnika; samó velike povečave fotografij, ki bi visele v notranjosti barak, bi morebiti z množico obritih krogel, štrlečih ličnic in ključavnicam podobnih čeljusti mogle zbuditi na domišljijskem ekranu obiskovalca približno podobo takratne resničnosti. A kaj, nobeni panoji ne bodo mogli nikoli podati razpoloženja človeka, kateremu se zdi, da je njegov sosed dobil v železni skodeli za pol prsta več rumene tekočine.