Morebiti sta neobljudeno taborišče in bližajoči se konec rajha zbudila tudi v njem tam zgoraj v stekleni stražarnici iskro tragičnega humorja, a Vaska ni imel časa zanj, je bil preveč zaposlen. Vsi smo bili zaposleni; saj ne vé, česa bi se poprej lotila, deseterica ljudi s toliko invalidi, od katerih polovica ne more z ležišč. Prenašali smo jih z žimnicami vred na hodnik, da so jih lahko odnašali na tovornjak, ko se je ta ustavil pred vhodom v barako.