Zdaj je poslušal Seneta, a videti je bilo, da je z mislijo vendar tudi odsoten, kakor da dvomi, če naj upa ali naj ne upa, da se bo s preselitvijo kartoteka zamešala. Paul pa je kar naprej norel, čeprav je bilo nekoliko tudi razumljivo, da je takšen, ko so valovila polja pred njim in so barve pljuskale ob njegova viseča stopala, medtem ko so se Pierru žarki zapletali v svetlobno mrežo nad strunami. A saj vendar vejo, kam gremo, sem si takrat rekel, prav zato je Paul tak, ker vé.