Saj na tleh teras ne bo ostal noben odtis, v ozračju noben posnetek, vse bo tišina zamolčala, kakor gluhonemec bo vse obdržala zase, tudi ta sprevod, ki ga je zdaj zakrila baraka, tudi to cviljenje, ki je zmeraj bolj oddaljen glas zarjavelega ražnja. Zato ne morem reči, da sem se takrat domislil Tomaža, saj so njegovo barako spraznili že zjutraj, medtem ko je nas še čakala vožnja proti Münchnu. Ta pa je bila prva skušnja s takšnimi prevozi; in če bi telesa na ležiščih v baraki mogla vnaprej videti gosto gmoto teles v težkih vozovih, bi najbrž ne plezala s takšno muko proti soncu.