Potem je bilo neskončno počivanje, ki mu je bil sončni molk naklonjen, a hkrati se je v razpetem suhem bitju nekje najbrž utrnilo motno spoznanje, da je sončna krogla izdajalska priča, ki bo izsrkala še zadnjo kapljo življenjskega soka. Zato se je otrdeli ud nenadoma po žabje sprožil do naslednje stopnice, in lupinar se je razkoračen priklenil nanjo. In spet je celo večnost počival, medtem ko je nad njim drugi že lezel na gornjo teraso, in še više še eden, vrsta plazilcev, ki so od časa do časa vzdignili gole želvine glave v naporu, da bi oddrsali iz kraljestva teme.