Saj jih je morebiti prav nenadna tišina vzdignila z ležišč, da so prišli na sonce, tenke prikazni, ki ne slišijo več niti glasu svojih bosih stopal. Nagi so bili s srajco do votlega koraka, in ko so tavali čez ozko teraso, so krilili z rokami, da bi našli ravnotežje, oslepeli ptiči, ki so jim požgali perje, da jim je ostala samó mreža porjavelih koščic. Takó so pritavali do stopnic in začeli grebsti navzgor po bregu, da bi se z zadnjimi močmi rešili brezna, kjer so jim plameni posneli vse celice s telesa.