Tišina in jesenska zbranost sta hkrati legali na planinsko kostišče, takó da se je misel, ki se je célo večnost skrivala pred uničenjem, zbudila in prikukala kakor smrček martinčka iz luknje v skali. Seveda sem jo odgnal, misel, iz navade po obrambi sem se je otresel, a se je kljub temu za trenutek prihulila. Kaj bo s terasami, ko bo odšel poslednji tovornjak?