A ne vem, če sem pomislil nanj tisti dopoldan, ko smo se odpravljali odtod, takrat, ko sem se ustavil vrh stopnic in se za trenutek zagledal v terase, ki so se nizale navzdol po pobočju. Prazne so bile in tudi barake, kakor da so bile spremenjene, čeprav so bile kakor zmeraj po dve in dve na vsaki terasi. Bilo je zavoljo tišine, to je bilo tisto novo, ki se je nevidno grelo v pozlačenih septembrskih žarkih, in zavoljo česar, se je zdelo, bodo tudi planine vsenaokoli zdaj zdaj začele iskati svojo resnično podobo v usihajočem ozračju pogina.