Ob mojem molku se je ta neverjetni človek res za trenutek zresnil, a samó zato, ker ga je zaskrbelo, da me ni s čim užalil; ko pa sem se izgovoril, češ da sem mislil, kakó bi bili morali storiti vse mogoče in nemogoče, da ne bi prišli v krematorijski svet, se je spet razživel. Mlel je z rokama kakor dobrosrčen gospodar, ki je kljub bolezni sklenil s sosedom pomemben dogovor. V Dachauu bomo vendar bliže domu, človek! je vzkliknil.