Zato sem mu hvaležen, da grem sam po neslišnem svetu; in to zadovoljstvo je kakor zadoščenje ob zavesti prednosti, posebnega privilegija, ki upošteva mojo pripadnost kasti zavržencev, obenem pa je ločenost tudi nadaljevanje nekdanje ločenosti in nekdanjega molka.
Zakaj kljub množici in čredniškemu življenju se je vsak soočeval samó s svojo notranjo samoto in brezglasnim mrakom. Takó da zdaj ne znam izmeriti prave razdalje med sabo in stopnicami, ki so mi v soncu preveč domače in blizke, namesto da bi čutil, kakó visi nad njimi pridih niča.