In ko govori kot vodnik molčeči skupini, se v resnici na glas pogovarja s svojimi spomini, njegov samogovor je samó sproščanje notranjih podob, in ni gotovo, da je po teh številnih razkrivanjih zadoščen in nekoliko pomirjen. Skoraj bi rekel, da je po nizu takšnih pričevanj v sebi bolj razklan in nemiren, vsekakor pa osiromašen. Zato sem mu hvaležen, da grem sam po neslišnem svetu; in to zadovoljstvo je kakor zadoščenje ob zavesti prednosti, posebnega privilegija, ki upošteva mojo pripadnost kasti zavržencev, obenem pa je ločenost tudi nadaljevanje nekdanje ločenosti in nekdanjega molka.