Prav pred vežo mi ga bo pripeljal, trdí in gleda razposajeno na številna ležišča, kakor da jih ne pozna. Pa je vendar zraven njega stokanje pod odejo, nekje pritišano grgranje, nekje oči, ki so na koncu kockastega blaga napol proseče, napol uporne. Dvoje nepremičnih steklenih kroglic.