Zato je spet najboljše, če odpraviš sleherno misel, pljuča se potem sama prilagodijo neskončno razpotegnjeni valovni dolžini uničenja. Zakaj tudi če bi nenaden prepih povlekel čez planinsko pobočje, bi to ne spremenilo nepremičnega ritma smrti, samó še bolj bi se v želodcu, v kosteh, v lobanji razživela praznina, ki je v težkem vonju omamljena, zazibana v megleni narkozi. Saj to je vendar tisti odhod skozi noč v meglo, ki so ga z dvema velikima rdečima začetnicama narisali na hrbte in hlačnice Norvežanov, Holandcev in Francozov. N. N. Nacht und Nebel.