Tedaj se z vsemi preostalimi močmi hraniš duha po osmojenem loju, zapiraš usta in pihaš sapo skozi nosnice, kakor da se ti bo s tem posrečilo ukaniti pogubni oblak strupenega plina. A dolgo ni mogoče trzati z glavo, tudi ti nič ne pomaga, če smrt pazljivo izdihavaš, ko jo zatem vendar moraš, čeprav v kratkih in odsekanih presledkih, spet vdihavati. Zato je spet najboljše, če odpraviš sleherno misel, pljuča se potem sama prilagodijo neskončno razpotegnjeni valovni dolžini uničenja.