Ko človek tako tišči glavo, prsni koš, trebuh in noge k zemlji, se mu nekako kakor v omami zazdi, da bo poslednjič omehčal trdoto zemeljske oble in s tem nagonskim stiskom izsilil iz nje nekaj življenjskega soka; a hitro zatem ga trudnost premaga in čuti, kakó oddaja tlom svojo zadnjo, revno nežnost. So pa spet trenutki, ko nad ležečimi kraki nevidno gospodari vonj, ki ga prinaša dim. Tedaj se kljub želji po neomejenem počivanju zavest upré.