Gotovo, tudi zato, ker je bilo klopi malo, a predvsem se je telo zleknilo zavoljo trud nosti, zavoljo neskončne onemoglosti. Ko človek tako tišči glavo, prsni koš, trebuh in noge k zemlji, se mu nekako kakor v omami zazdi, da bo poslednjič omehčal trdoto zemeljske oble in s tem nagonskim stiskom izsilil iz nje nekaj življenjskega soka; a hitro zatem ga trudnost premaga in čuti, kakó oddaja tlom svojo zadnjo, revno nežnost. So pa spet trenutki, ko nad ležečimi kraki nevidno gospodari vonj, ki ga prinaša dim.