Bili smo vzdignjeni visoko nad poraslo sotesko, a v nas se ni porajal nobeden od občutkov človeka, ki s hriba občuduje celotno podobo nižine. Nismo bili postavljeni v višino, da bi se še bolj povezali s človeškimi bivališči, ampak zato, da bi razločno videli, kakó dokončna je naša ločitev od njih. A kljub temu je bil poleti bežen pogled tja dol zdravilen, ker na dnu tesnì se je belil trikotni vogal nizke stavbe.