Zato je na meni morebiti zares nekaj mene iz davnih dni; in pri tej misli skušam hoditi zbrano sam zase, čeprav me moti, da so moje sandale takó lahke in je zato moj korak dosti bolj prožen, kakor bi bil, ko bi bilo moje obuvalo spet platneno in bi še imelo podplate iz debelega lesa. Lesena vrata so prepredena z bodečo žico in zaprta kakor takrat; vse je nedotaknjeno, samó straže ni v lesenih stolpih. In tudi počakati je treba pred vrati; razloček je samó v tem, da se zdaj iz lesene kolibe prikaže čuvaj, ki odklepa vrata in spusti skupine v strogo določenih presledkih v brezdušno višavsko stajo.