Takó je trpel André, dokler nas niso jeseni prepeljali v Dachau, in še tam se je kdaj pa kdaj prebudila v njem bojazen, da pride za njim dokaz o njegovih dejanjih v odporniškem gibanju. Vsakokrat, ko so dopoldne koga peljali dol po stopnicah po tisti strani, kjer je peč, je v nas zadihala gluha praznina. André pa je bil še bolj bled kakor po navadi, in nič ni več vedel, da je dober in požrtvovalen zdravnik, ampak ves nebogljen je bil sredi hladu, ki je dihal z najnižje terase.