Kamenčki spet rožljajo, ko se odpravim na gozdnato stran, kjer je vhod v najbolj skrivnosten del pritlikave stavbe. A niso ne kamenčki ne nedeljsko ozračje vzrok, da mi je težka peč takó malo grozljiva. Zavoljo vrat, ki so na stežaj odprta, je podobna žrelu čokate ribe, čokatega slepega zmaja, pred katerim so postavili polico s kolesci, da bi pladenj z zalogajem hitro zdrknil v globoki goltanec; vendar je bilo naše umiranje daleč od železne pošasti z razklenjenimi čeljustmi, in razen tistih maloštevilnih, ki so prihajali sèm z nosilnico, ni nihče imel priložnosti, da bi jo videl.