Seveda mi je bilo prav, da francoski ljudje tako skrbijo za leseni spomenik, a obe nem sem se upiral belim zaplatam sredi počrnelih, spranih in zlizanih desk. Pa to ni bilo toliko zavoljo barve, saj sem vedel, da bo mož nove dele prepleskal in izenačil s starimi; preprosto nisem mogel prenésti dodajanja tistih kosov surovega, pravkar zoblanega lesa. Bilo je, kakor da skušajo cepiti na odmrlo trohnobo žive in sočne celice, kakor da bi kdo po sili vdelal belo nogo v plast sploščenih počrnelih mumij.