In kričavi Figaro zdaj šaljivo, zdaj razsrjeno skube usahlo perjad, ki bo še bolj osirotela, preden bo dozorel čas, da jo bo uničila peč. Potem se nož suče v nerodovitnih votlinah podpazduh, tačas ko namaka drugi režiser velik zidarski čopič v vrč in maže obrite korake, da se dlani hitro oprimejo skelečega mesta in tiščijo, tiščijo, tiščijo, da bi zadušili živi ogenj. In pri tem skakljajo, da bi z gibanjem oddali nekaj žareče energije; brivec pa je medtem posadil staro okostje kar na stolček, ker mu drugače ne more priti do živega.