To se pravi, da je André Franza zavoljo njegove človečnosti skorajda iztrgal iz žrela peči. Čut za pravičnost in solidarnost sta bila takrat pri Andréju silnejša kakor potreba po prekletstvu in izobčenju. Pa je spet res, da je bilo izjemno, če je nemški človek pokazal nekaj tega, kar smo se navadili imenovati kulturo srca.