Dosti pa jih ne more stati, ker so s capami slekli s sebe poslednjo moč, zato so počepnili na cule; tisti pa, ki stojijo in imajo glavo sklonjeno, roke ob telesu, so koščeni zgled, preklasta prapodoba, kateri morajo postati vsi podobni. Na njihovi skorjasti koži, v katero so ovita rebra, riše luč iz žarnice, ki je nad vrati vhoda, nemirne odseve, medtem ko prsti mrzle sape igrajo na harfo človeških prsi tihi rekviem, ki ga sproti trgajo zobje volčjakov. A naenkrat napade noč človeški lajež.