Seveda se takrat iz skupne napetosti porodi tudi obsodba tistega, ki si bo zaigral edino rahlo možnost preživetja, vendar vse oči spremljajo novega lastnika, ki tišči k prsim kos razbrazdane opeke in gre skozi gruče, da bi brez prič in počasi okušal vsak posamezen grižljaj. Da, kaj nismo vsi skupaj podlegali pridušenim krikom snovi v nas? Kaj nismo bili vsi enako ranljivi?