Ko sem šel mimo njegovega ležišča, je njegov lepi podolgovati in zagoreli obraz zmeraj gledal za mano. In je bilo, kakor da vé, da mu ne morem pomagati, a si morebiti želi, da bi se njegova usoda vtisnila vame, da bi jo doživel v vsej njeni brezizhodnosti in ga pospremil na samotni poti. Kdove, če je bil v mojih očeh tih sporazum z njegovo strašno skrivnostjo, ali nista iz mojih gibov odsevala samó naglica in skrb, ki ju rodi resnična, nekaj pa tista zaposlenost, s katero se rešujemo iz mučne in razorožene zadrege?