Izza ovinka se zdaj pa zdaj prikaže avto in oči potnikov se ustavijo na pešcu, ki ga bo mrak vsak čas spojil s planinskim mirom. Saj bi se tudi drugod potniki začudili zgubljenemu človeku na ponočnem asfaltnem traku, ker po njegovi hoji bi sodili, da ni nikamor namenjen in da mu je vseeno, v katero smer bo obrnil korak. Tudi na dutovski cesti takó pogledujejo za mano, da potem zavijem v park ob šolskem poslopju.