Za vsak blok samó po dva kotla kolerabe, vodene, a vroče, da vse žilice norijo od hrepenenja po nji in da je srep pohlep punčic, ki prežijo na oblak bele pare nad kotlom. Tačas pa telo oži ramena, da bi bila izpostavljena pljuskom manjša površina, krči vrat in stiska pesti, da bi se uprlo valovom mraza in mokrote. Prepad praznine v tvoji notranjosti pa bo, čutiš, zdaj zdaj posrkal poslednji košček razuma.