Ko se je gorila spet zadrl, so roke poveznile namočene čepice na mrtvaške glave, telesa pa so se začela na mestu sukati, da bi se ubranila nalivu, čeprav so bile roke in noge v odvodnih ceveh, po katerih se je deževnica stekala v cokle in v zemljo. Nad nami se je sločila črna kupola razmočenega pepela, ki je leno razpadala, da je bilo pobočje zavito v mrak, s katerim se je sredi poldneva počasi približeval konec sveta. Takó je bilo na naši terasi spodaj, takó vse gor.