Bilo je ritmično ponavljanje prošenj kakor veriga jagod na molku, kakor kanci toplote v zavarovani skrinji pod loki mokrih reber. Bila je iskrena prošnja, prošnja, ki jo je rodil pretres zavoljo neskončnega strahu. Ko se je gorila spet zadrl, so roke poveznile namočene čepice na mrtvaške glave, telesa pa so se začela na mestu sukati, da bi se ubranila nalivu, čeprav so bile roke in noge v odvodnih ceveh, po katerih se je deževnica stekala v cokle in v zemljo.