Takó so skušali napolniti neskončen čas od svita do opoldanske zajemalke, pa od te do večernega komisa. A pravilneje bi bilo reči, da se je čakanje začelo po kosu komisa, ki ga je bilo za srednje veliko dlan, do zajemalke ob dvanajstih naslednjega dne. A pod noč so se vendar delno oslabile zahteve nemirnega želodčnega epitelija, mrak je z odvzetjem svetlobe zastrl nekatere dražljaje, ki jih je potem spanec omrtvičil.