Zvečer je bilo in vračal sem se po peščeni poti v »bolnišnico«, ko se je sprožilo, takó da sem puščal za sabo rdeča znamenja kakor žival, ki je ranjena, a se ne vda. Saj smo čakali, da nas odpeljejo, pa bi bil zelo nesrečen tak konec dihanja prav ob dotiku s prostim zrakom. Ne vem, kakó mi je bilo, ne spominjam se več.