Pa dokler smo pričakovali osvoboditev, je bil naš sluh ves napet samó ob grmenju, ki se je približevalo kakor kilometre dolg valjar, kateremu se zemlja upira z votlim bobnenjem; potem se je topo lomastenje pogreznilo in daljavo je zajela nerazumljiva in brezmejna tihota. Zato je bilo kričanje zebraste množice toliko bolj divje, ko je napočil trenutek odrešenja. Že zdavnaj smo bili nehali verjeti vanj in podzavestni krik, ki se je vzdignil iz gneče, je bil glas lakote in hkrati sreče, zgoščene groze in nerazsodne hosane, krik živali, ki še ni izoblikovala besed, in tuljenje človeka, ki se še bojuje za nadvlado nad živalskostjo.