Ne vem več, koga je čakal, če je sploh koga čakal, ne kam je bil namenjen, če je bil sploh kam namenjen. Bilo je v dnevih, ko so nas pripeljali odtod in smo spali v papirnatih vrečah, da je vso noč šumelo; potem so nas zaprli v karantenski blok, od koder so nekateri prvič šli šele, ko so jih peljali v München odkopavat ruševine po letalskem napadu. Takó Gabriele tava v mojem spominu kakor izgubljena duša iz tistih dni vročičnega preseljevanja; in je podoba samotnega popotnika, ki je stopil iz nedogledne vrste zeber in za trenutek sedel, da bi se odpočil na dolgi poti v neskončnost.