Gabrieleja pa zelo razločno še vidim, kakó stoji ob baraki nad krematorijem, v kateri je menda bival. Taboriščno življenje naju je razdvojilo, številna množica se je gibala med nama; tako sem ga srečal samó še enkrat, v Dachauu. Takrat njegove oči niso več nemirno begale, ker je bil preveč zbit.