In ko sem stegoval ude v glasnem toku, sem začutil, da se mi bliža paničen mrč, in sem se že zdrznil, kakor da bom moral, da bi ga pregnal, hitro zlesti iz šumečega oklepa in sesti. A sem se premagal in razpodil klavrne podobe; rekel sem si, da je telo v vreči pravzaprav ločeno in zato bolj samostojno; rekel sem si, da so vreče še nerabljene in so zato čiste, dosti bolj čiste kakor koci. Vendar me je nazadnje najbrž najbolj pomiril šumot, ki se je oglasil na ležišču v kotu.