In človeška butara se je gugala, kakor da se je iz suhih teles avtomatično sprožila potreba po topem, a tolažilnem zazibavanju v dremotični kozmični nežnosti. Mogoče je bila tudi lakota, ki je v zibanju iskala pozabe, a združena telesa so se premikala počasi kakor ob rahlih gibih nevidnega nihanja večnosti, ki bi človeško zavest polagoma omamljalo z materinsko naklonjenostjo. No, če gre za primerjanje, potem bi lahko rekel, da je bil dachauski mraz nekako otroški, začetniški, čeprav bi bil lahko že tisti dokončen, da nisem dobil puloverja.