Zdaj si ne morem misliti, če je bil moj pogled zbegan ali zazrt. Tudi ne vem, kakó mi je bilo, ko sem v zelenih vojaških hlačah, ki so segale malo pod koleno, v kratkih nogavicah in v lesenih coklah odšel pred barako, kjer smo potem stali na snegu celo večnost. Gotovo me je zeblo, ker nisem imel puloverja, ko pa smo tukaj na terasah dan za dnem stali na snegu neskončne ure in se tiščali v velike butare, da bi se preostale kalorije ne razpršile.