Da, zakaj v resnici podobam nisem pustil, da bi mi prišle do srca. Pri tem si nisem pomagal z voljo, ampak se mi je verjetno že ob prvem dotiku s taboriščno resnico ves duševni ustroj nekako pogreznil v nepremično meglo, ki je sproti filtrirala dogajanje in odvzemala učinkovitost njegovi izrazni moči. Strah mi je omrtvičil ves sprejemni živčni pletež, vso mrežo najtanjših končičev, a strah me je tudi ščitil pred hujšim zlom, ki bi takrat bilo popolno vživetje v dano stvarnost.