Bili smo skoraj uradne osebe in vsak je bil zase nekako miren, kakor da je Mladen eden izmed nas, živ med nami in ne predmet našega obiska. In v prvem ozkem prostoru je bilo vse kakor v planinski koči, razen opečnatih vaz, ki so bile podobne visokim lončkom za cvetlice, a so bile posode za pepel sežganih nemških ljudi. A videti je bilo, da tudi oni niso bili več deležni te zamudne prednosti, zakaj lonci so bili prazni in uvrščeni ob zidu na tleh.