On pa je molčal, samó pod zaprtimi vekami je komaj vidno vzvalovilo kakor vzgib morja, ki je zmeraj mirnejše, v oddaljeni neskončnosti zmeraj bolj negibno. Potem je bilo videti, da se je ime vendar ujelo v uho, ki je bilo polno oddaljenega brnenja večnosti. In tačas, ko so bile njegove oči zaprte in obraz miren, so se ustnice nasmehnile in komaj slišno zamrmrale: Blejsko jezero, véš... ona tam...