Mladen, je šepnil Miran in držal sliko ob njegovem licu, glej Mimico, Mladen. On pa je molčal, samó pod zaprtimi vekami je komaj vidno vzvalovilo kakor vzgib morja, ki je zmeraj mirnejše, v oddaljeni neskončnosti zmeraj bolj negibno. Potem je bilo videti, da se je ime vendar ujelo v uho, ki je bilo polno oddaljenega brnenja večnosti.