Takó po navadi človek pri požarih in katastrofah zmeraj nagonsko izvzema sorodnike in prijatelje iz usodnega kroga; z mislijo jih iz daljave prenese na varno, jih spravi na breztežen in neviden otočič, kjer so kljub vsemu neranljivi. Zato smo bili bolničarji ob bolničarjevem umiranju topoglavi; smrti zdaj nismo opazovali od zunaj, ampak nas je notranje ogrožala, in smo verjeli v čudežen preobrat tudi s podzavestnim upanjem, da bi bili z njegovo rešitvijo tudi mi oteti. Predzadnjo noč je kljub nezavesti zdrknil z ležišča in odtaval na potrebo.