K njegovemu ležišču smo stópali molče in morebiti upali, da bo nepričakovano razdrl tišino in razveljavil prevaro, ki si jo je izmislil, da bi se rešil Nordhausena. Bili pa smo nemi tudi zato, ker smo imeli mesce in mesce opraviti s poginom, a smo zmeraj sebe izključevali iz njega. Takó po navadi človek pri požarih in katastrofah zmeraj nagonsko izvzema sorodnike in prijatelje iz usodnega kroga; z mislijo jih iz daljave prenese na varno, jih spravi na breztežen in neviden otočič, kjer so kljub vsemu neranljivi.