nova beseda iz Slovenije

Boris Pahor: Nekropola, poved v sobesedilu:

Oči, pred katerimi lakota razpreda sivo mreno, pa ne gledajo takó daleč, da bi videle obrise ladij, ampak se sklanjajo nad cunjastimi rezanci kakor nad zveriženo kačjo zalego, ki se nenehno krivenči in spreminja v megleni motnjavi. Glava bi zavoljo slabosti in dolgega mirnega sedenja morebiti zakinkala (mogoče je pravkar tudi zares), če se ne bi ves čas oglašali z dna uvele človeške vreče utripi in trzljaji, ki zmeraj znova predramljajo in vzdigujejo lene veke. In to se zgodi posebno takrat, ko se mrak mrzlega jutra odtegne v pozabljeno daljavo preteklosti in onkraj šip dopoldan s svojo svetlobo obljublja nekoliko ukročen napad atlantskih vetrov skozi črtasto raševino; zakaj to je ura, ko samovšečni mladi kapo razreže štirioglato štruco komisa na tanke režnje in se začne razgledovati po množici sedečih prelomljenih črt.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA