In tako zdaj nosim spomin na tisti karantenski dopoldan vse dni na sebi, ker mezinec se je v papirnatem ovoju počasi ukrivil, kakor da se želi tesno oprijeti obveze, ki ga je reševala. In ostal je ukrivljen v kót devetdesetih stopinj, da bi me s svojo polovično vodoravnostjo spet in spet opozarjal nase. Seveda mi je od kraja nagajal, ker se mi je pri umivanju zatikal v nosnico ali v uhelj; a namesto da bi se jezil, sem ga v takšnih trenutkih tovariško pozdravil, kakor da je samostojno, od mene ločeno bitje.