Upiralo se mi je, ker sem bil podoben šoferju, ki nalepi telo igralke na steno šoferske kabine, podoben sem bil vojaku, ki pripne fotografijo na notranjo stran šotorskega platna; a se vendar nisem ustavil. Celó stekleničko z lepilom sem si sposodil pri pisarju, da sem prilepil njen obraz na košček lepenke; pri tem se je smehljaj na njenih ustnicah popravil, se zbral skoraj ves v kotičkih. Vem, imel sem občutek, ki ga ima človek, ko posluša zvok razglašene tipke, a kdo vé kak naiven in trmast nagon me je vodil, da sem lepenko postavil na stolček zraven svojega ležišča v kotu.