Hkrati me je obsvetlila zavest, da je pred mano odšla v podzemlje, od koder ni vrnitve, pa zavest, da izza ležišč v temi prisluškuje in preži name neusmiljena uničevalka. Zato sem izruval podobo iz sebe, kakor strgamo morsko školjko s kamna, in se prisilil, da sem poslušal debeloglavega Cigana, ki je smrčal onkraj vrat. A naslednji trenutek se je igralkin obraz zasvetil na sestrinem ilustriranem ženskem tedniku, zasvetila se je sestrina sobica, v kateri je pramen sonca zlatil vogal mizice in šivalno košarico na nji.