Dim je uhajal skozi težko sopenje, padal na dolgo verigo posod in pomagal noči, da je skrila človeško sramoto, jaz pa sem čutil toploto oblega kotla kakor topel trebuh jeklene živali. Bilo je, kakor da je konec človeštva in ostaja samó dobrota gorke kovine. In kakor da bi se rad opravičil pred vsemi, ki so stali v velikih jeklenih kelihih, sem stegnil roko v noč, a sem jo hitro spet skrčil, ker je zagrabila zanjo praznina ledene neskončnosti.