Tedaj sta prišli na belo in tiho zimsko ulico dve dekleti, pa se nista niti ozrli na štorkljajočo kolono; a je bilo nemogoče, da nista videli cokel, ki sta štrleli pred rameni sprednjih dveh. Ne, nista se zavedali niti dolge procesije šeststotih zebrastih oblačil; kakor da je ulica prazna in ni na nji nikogar razen snežne skorje na tlaku in pločnikih. To se pravi, da je mogoče vcepiti ljudem takó radikalno zaničevanje manjvrednih plemen, da dve deklici s svojim hladom lahko uničita sprevod sužnjev in gresta po pločniku, kakor da sta okoli njiju samó sneg in mirno sončno ozračje.